Diagnoza atopije temelji na anamnezi obolele živali, kliničnih znakih in izključitvi drugih vzrokov srbeža. Pot do diagnoze atopije:

• Vse živali je potrebno pregledati na prisotnost ektoparazitov s kožnim ostružkom.
• Opraviti je potrebno pregled na bolhe in garje Sarcoptes scabiei (psi).
• Če mikroorganizmi dodatno prispevajo k stopnji srbenja, se uporabi kombinacija sistemskega in lokalnega zdravljenja za piodermo in Malassezio.
• Bolnike, pri katerih se srbenje nadaljuje, je potrebno pregledati na preobčutljivost na hrano (idealna za uporabo je "doma pripravljena", hipoalergenska dieta); vztrajanje s tako dieto se lahko izkaže za zelo zahtevno za nekatere živali in njihove lastnike. V takšnih okoliščinah lahko IgE in IgG serološke preiskave zagotavljajo zelo uporabno orodje za izbiro ustrezne prehrane.
• Če je razporeditev poškodb značilna za kontaktni dermatitis (alergijskega ali dražilnega), je potrebno to obolenje izključiti.

Neuspešno lajšanje srbeža, kljub izvedenim kontrolnim ukrepom, kaže na visoko stopnjo suma na atopijo. V tem primeru so potrebna ustrezna testiranja za potrditev diagnoze.

Alergijska testiranja se lahko razdeli na "in-vivo" (intradermalno testiranje kože) in "in-vitro" postopek (serologija, test degranulacije bazofilcev).

Intradermalni testi

To je široko sprejeta, zelo občutljiva metoda, ki zagotavlja hitre rezultate in je na splošno priznana kot "zlati standard" za diagnozo atopije. Slabost intradermalnih testov je pomanjkanje standardizacije. Ponovljivost med testi in antigeni različnih proizvajalcev je slaba. Tehnična izvedba in razlaga rezultatov je odvisna od izvajalca.

• Bolnika moramo sedirati in fiksirati.
• Prisotnost drugih kožnih bolezni lahko onemogoča oz. vpliva na testiranje.
• Obstaja majhno, a pomembno tveganje za pojav neželenih učinkov vključno z anafilaktičnim šokom.
• Zdravljenje (kortikosteroidi) je pred kontrolnim pregledom potrebno prekiniti za najmanj šest tednov.

Serološke preiskave

In vitro diagnostične metode se ves čas izboljšujejo in imajo nekaj pomembnih prednosti pred intradermalnimi testi.

• Testiranje se lahko standardizira in je objektivno (tehnična izvedba ter razlaga rezultatov intradermalnih testov sta odvisni od izvajalca in subjektivni).
• Vse, kar je potrebno je odvzem vzorca krvi; oboleli živali je prizaneseno neugodje, povezano z intradermalno injekcijo in fiksacijo.
• Neželeni učinki se ne pojavljajo.
• Obstoječa patologija kože ne vpliva na testiranje.

Pred testiranjem običajno ni potrebno prekiniti terapije za preprečevanje srbeža (Miller, Scott et al 1992).

Tehnične pomanjkljivosti v zvezi s serološkim testiranjem so v glavnem posledica možne navzkrižne reaktivnost »IgE sistema« za odkrivanje alergij z bolnikovimi IgG protitelesi, kar lahko znatno zmanjša občutljivost testa (posledica so lažno pozitivni rezultati IgE preobčutljivosti tipa I).

Po izpostavitvi alergenom, alergični bolniki poleg IgE protiteles proizvajajo tudi IgG protitelesa. Koncentracija IgG protiteles v serumu je precej višja od IgE. Čeprav je ta imunski odziv specifičen za alergen, lahko moti meritve IgE. To je prispevalo k manjši uspešnosti serološke preiskav, ki so bile na voljo v preteklosti.