EMS so pogosto opisovali kot atipična Cushingova bolezen pri konjih ali periferna Cushingova bolezen. EMS je sindrom debelosti, inzulinske rezistence in laminitisa. Debelost ni značilen faktor sam po sebi in kaže, da je močno povezana z genetsko predispozicijo še posebej pri nekaterih pasmah Britanskih ponijev. Debelost vključuje nenormalno razporeditev teže, vključno z grbastim vratom (ang. »cresty neck«) ali izbočenimi supraorbitalnimi maščobnimi blazinicami. Inzulinska rezistenca je poglavitni faktor pri EMS in ima za posledico značilno hiperinzulinemijo. Laminitis je najbolj pogosta bolezen povezana z EMS in je pogosto sezonsko povezana. Pojavlja se poleti, ko imajo živali dostop do bujne paše. Spekter EMS variira od prekomerno debelih konjev, ki razvijejo inzulinsko rezistenco med poletjem, kar ima za posledico sezonsko hiperinzulinemijo in s tem povečano tveganje za laminitis povezan z poletno pašo. Druga skrajnosti pa je, ko sta inzulinska rezistenca in hiperinzulinemija prisotni vse leto in se lahko laminitis pojavlja kadarkoli. Pretirano odlakanje (hirutizem) ali nenormalno izgubljanje dlake običajno ni prisotnopri konjih z EMS, kar pomaga pri razlikovanju med Cushingovim sindromom in EMS pri konjih. Konji z EMS so običajno tudi mlajši od konjev od ECS. Bazalna koncentracija kortizola je lahko značilno povečana nad referenčnimi vrednostmi. Endogeni ACTH je pričakovano v mejah normalnega ali mejno povišan. Živali testirane z preko-nočnim deksametazonskim testom so običajno negativne, zato je to uporaben test za razlikovanje med EMS in ECS razen jeseni, ko lahko dobimo lažno pozitivne rezultate zaradi sezonskih variacij.

Diagnozo za EMS postavimo tako, da potrdimo inzulinsko rezistenco in dokažemo hiperinzulinemijo v osnovnem serumu. Najbolje je vzorec za merjenje inzulina odvzeti zjutraj pred hranjenjem (na tešče). Koncentracije inzulina so pri osnovnem vzorcu običajno povišane, v primeru dvoma pa lahko opravimo še dinamičen test inzulinske rezistence, npr. združen glukozni-inzulinski test. Poskrbeti je potrebno, da je konj tešč ali ni hranjen z ogljikovimi hidrati pred odvzemom vzorca in da se konj ta dan ni gibal. Povišana koncentracija inzulina brez, da bi konj zaužil ogljikove hidrate je najverjetneje posledica inzulinske rezistence.

Kombiniran glukozni / inzulinski test

Živali preko noči ne hranimo. Test začnemo okoli 9 h zjutraj.

1. Odvzem osnovnega vzorca krvi in izmerimo koncentracijo glukoze ročnim glukometrom.
2. Iniciacija enkratne doze glukoze (150 mg/kg); uporabi 40% ali 50% glukozo.
3. Takoj po aplikaciji glukoze injiciraj 0,1 IU topnega inzulina/kg.
4. Odvzemite vzorce krvi in analizirajte z glukometrom v naslednjih časovnih razmikih po aplikaciji inzulina: 1, 5, 25, 35, 45, 60, 75, 90, 105, 120, 135, 150 minut.

Interpretacija

Glukoza v krvi se mora pri zdravi živali vrniti na izhodno koncentracijo v 45 minutah. Če koncentracija glukoze ostane povišana več kot 45 min pomeni, da je prisotna določena stopnja inzulinske rezistence. Test se lahko skrajša na 60 min v kolikor je koncentracija glukoze v tem času dosegla normalno raven.